povzeto po Andreji Poljanec
Lahko bi rekli, da je starševstvo način življenja, saj je kompleksen in nikoli dokončan proces. Z njim se spremeni naše celotno doživljanje, odzivanje ter delovanje. Močan pomen imajo besede, da nikoli več ne moremo biti ne-starši, ne glede na to, kako to starševstvo živimo. Vse kar v življenju delamo, namreč delamo kot starši. Starši smo v vseh odnosih, tudi v službi, s prijatelji,… Ne glede na to, koliko časa z otrokom preživimo, ne glede na to, koliko otrok imamo, celo ne glede na to, ali otrok umre, se naša identiteta neprenehoma razvija v smeri starševstva.
V nas otrok prebudi razmišljanje in doživljanje skozi očala senzitivnosti in odgovornosti. Starševstvo je neprestano spreminjanje, saj je v nenehnem poslavljanju od naših starih vzorcev doživljanj in načina življenja v odnosih, kar pa dela prostor za razvoj novega. S tem, ko smo za večno na poti poslavljanja od tistega, kar nas ovira pri senzitivnem, nežnem, odzivnem, potrpežljivem starševstvu, dajemo priložnost lepšemu življenju z otroki. Dragoceno je, ko starši spoznajo, da je to edina pot, po kateri se lahko polno razvijajo sami skupaj z njihovimi otroki. To s seboj prinese tudi olajšanje, saj nam omogoči, da ne begamo za iskanjem druge poti in občutkom izpolnitve.
Otroci nas popeljejo na pot, ki nam omogoča, da smo lahko vedno bolj ljubeči, da se zavedamo svojih pomanjkljivosti ter omejenosti v ljubezni. S tem, ko bomo prisluhnili svojemu otroku, mu stali ob strani ter se prepustili svojim notranjim občutkom brez bremena, bomo ob otrocih na ta način vedno bolj »postajali« ljubezen. Otroci čutijo, da se starši ob njih neprestano preoblikujejo. To jim vliva občutek vrednosti, dostojanstva in upanja.
Tako starševstvo zahteva od nas odgovornost, ni zmeraj lahko, ampak kljub temu ni trpeče in zagrenjeno, zato pa toliko bolj uresničujoče, sproščeno ter veselo. Otroci so ob takšnih starših to zmožni čutiti, zato tudi verjamejo, da so oni sami ljubezen.
