povzeto po Andreji Poljanec
Najpogostejša občutja, ki jih občutimo v prvem letu z otrokom so občutja veselja, sreče, nebogljenosti in nemoči. Zagotovo je eden največjih izzivov prav novo življenje para, v katerem je na prvo in najpomembnejše mesto postavljen dojenček. Skupna angažiranost in občutek gotovosti v odnosu je osnova za zdrav razvoj mlade družine. Intenzivne stiske ob otroku, odpirajo prostor za razvoj rahločutnosti in sposobnosti, začutiti različna čutenja, se spopadati s stresom in različnimi frustracijami. Prav zato, je to prvo obdobje namenjeno grajenju varnih odnosov, zavedanja sebe in stiske z otrokom. Ob vsakem otroku starši dobijo novo priložnost za razvoj čustvenih globin.
Pomembno je skupno preživljanje težkih dni. Zelo dragoceno je, ko mama in oče v težkih situacijah skupaj najdeta uglašenost ob otroku. Na ta način tudi lažje spoznavamo svojo notranjost in gradimo lepe in iskrene medsebojne odnose. Ob nežnosti in ranljivosti, ki jo prinese dojenček, lažje in hitreje začutita in spoznata pa tudi sprejmeta rane in bolečine iz njunega otroštva. To je dolgotrajen in naporen proces, ki ga je najlepše živeti prav v rahločutnosti in odzivnosti do dojenčka – njegove nebogljenosti in nesposobnosti prilagajanja.
V takšnih situacijah nam pri vzpostavljanju nežnih in iskrenih odnosov pomagajo tudi hormoni. Eden takih je oksitocin – hormon povezanosti. Sprošča se ob tesnejših socialnih in telesnih stikih. Ko odnos traja dlje časa pa tudi že ob vonju, glasu, joku, celo ob misli na ljubljeno osebo. Fizična prisotnost ob dojenčku je tako za starše priložnost za razvoj pripadnosti in globoke povezanosti z otrokom in partnerjem. Oksitocin pomaga tudi mamici v težkih trenutkih vzdržati naporen ritem življenja ob novorojenčku ter razvijati željo po rahločutnosti. Telesni odziv, ki pomaga pri vzpostavljanju stika z otrokom ter občutku, da zmoreš preživeti tudi težke dni in se ob njih tudi globje povezati, je ob rojstvu otroka neizmeren. Če se starši ob dojenčku lahko sprostijo in prepustijo telesnemu odzivu, se rahločutnost in medsebojna povezanost pospešeno razvijata. Prav hormonska narava zgodnje navezanosti je tista, ki ob ustreznem spremljanju lahko omogoči staršem, da preoblikujejo in dogradijo vzorce nerahločutnosti in stiske, ki so se vanje zarisali v otroštvu. Prav tako, dobijo globlji stik z resnico o sebi ter omogočijo otroku in sebi pot do vedno bolj varne in resnične ter iskrene povezanosti.
