povzeto po Andreji Poljanec
Potreba po druženju je tako pri fantih kot pri puncah naravna in temeljita. Potrebe po druženju so različne glede na spol. Prav zaradi različnih potreb se pojavi grupiranje. V določenih obdobjih se otroci grajo tudi ločeno po spolu.
Če se osredotočimo na fante, fantje potrebujejo akcijo, veliko gibanja, merjenja moči in preverjanja svojih sposobnosti v primerjavi z drugimi vrstniki. Ker so polni energije, jo morajo izraziti na funkcionalen način, ki je ustvarjalen, sproščen in socialno spremenljiv. Največkrat se družijo v skupinskih igrah, pri športnih in ustvarjalnih aktivnostih.
V primarni družini, ki je zibelka zavedanja sebe, ima fant najboljše možnosti, da v sebi odkrije kaj mu najbolj leži, kaj so njegove prednosti, v čem je res dober, kaj ga veseli, na kaj je lahko ponosen in kaj lahko še naprej razvija. Že kot fantek, bo fant kmalu začutil, da se mora preveriti med vrstniki, da mora ob njih preveriti to, kar je ob starših začutil, da mora biti pohvaljen, sprejet, spoštovan tudi od vrstnikov, prijateljev.
So pa fantje v celem predšolskem obdobju zelo egocentrični, zato tako psihično kot socialno niso zmožni sprejeti vsakega medse. Egocentričnost je pomembna za razvoj edinstvenosti. To je pomembno tudi za kasnejše življenje, saj se bodo na podlagi takšnih izkušenj lažje znašli, saj jih nebo strah izbirati in razvijati tistega dela sebe, za katerega čutijo da so poklicani.
Prav tako naravno je grupiranje, ki se ga odrasli pogosto ustrašimo. Ker je vsak otrok edinstven in ima svoje potrebe, morajo biti starši na to pozorni in otroka vzeti resno v njegovih željah in potrebah. Zelo pomembna sta spoštovanje in razmejitev. Fante je treba opozarjati, da ne glede na druženje ali grupiranje ostanejo spoštljivi drug do drugega. Pomembno je, da se starši zavedamo, da otroci vedo kaj jim ustreza. Le prisluhniti jim je treba, pa bomo vse izvedeli.
