povzeto po Andreji Poljanec
V otroka je vrojena želja po varnih, sproščenih in ljubečih odnosih med staršema. Potrebno je zavedanje staršev, da je ločitev za otroka zmeraj krivična, saj enako hrepeni po obeh starših in življenju ob njima. Za otroke ločitev predstavlja bombo, ki povzroči razdejanje. Ni čudno, da otrok ne prepozna ničesar, kar je prej bilo. Vanj se naseli bolečina, žalost, jeza, strah, zaskrbljenost. Pomembno je, da se kot starši teh občutkov ne ustrašite. Dragoceno je, da je otrok zmožen izražanja svojih občutkov, saj s tem, ko je otrok zmeraj bolj specifičen glede svojih čutenj, imamo mi večji potencial, da ga v tem začutimo.
Ko bolečina v odnosu dobi sočuten odmev, je otroku lažje, saj čuti, da staršem zanj ni vseeno in da jim še vedno pripada. Le tako se lahko počasi zaveda, da sam z njuno ločitvijo nima nobene zveze, kar je nujno spoznanje ter hkrati olajšanje.
Za starše je potrebno zavedanje, da je reakcija na ločitev glede na spol, starost precej različna. Pomembno je, da ste mirni ter da se na otroka ne jezite, razburjate. Otroka bomo globlje začutili le takrat, ko se bomo trudili biti pozorni na drobne spremembe v vedenju, sitnarjenju in ga tudi sproti pomirjali. Seveda pa je tudi za starše pomembno, da vas nekdo v tej kompleksni situaciji začuti in vam pomaga, da boste lahko do sebe in do otrok ranljivi in nežni.
Razdor partnerske zveze je lahko proces, ki v odraslih izčisti rane in naredi prostor za razvoj prepoznavnosti, nežnosti, razširi spekter čustvovanja ter poveča sposobnost sočutja. S tem, ko se starša kljub razdoru razvijata v poglabljanju pozornosti, občutljivosti do občutij drugega, otrok sčasoma spozna, da njega nikoli nista nehala imeti rada ter da je starševstvo vez, ki nikoli ne mine.
