povzeto po Andreji Poljanec
Veliko staršev svoje otroke dojema za samostojne v trenutkih, ko jih otrok ne potrebuje več pri igri, pri umiritvi svojih čustev, pri uspavanju ali pa ko se bo, brez joka, poslovil od njih na poti v vrtec. Starši, ki uveljavljajo takšno vzgojo, pogosto mislijo, da otrokom delajo uslugo, češ da ga pripravljajo na kasnejše zahtevne in stresne življenjske situacije.
Kar starši s tem počnejo, je prej krivica, kot usluga! Ko starši otroka puščajo, da se sam znajde v čustveno zahtevnih situacijah, ga pravzaprav odrivajo stran od sebe in s tem ne ustvarjajo varnega okolja, kjer bi otrok svoje stiske lahko izrazil in z njihovo pomočjo tudi rešil. Otrok z zgoraj omenjenim »samostojnim obnašanjem« je še vedno v stiski, le da o njej ne govori več. Lahko bi rekli, da je obupal nad tem, da se bo nanj nekdo sočutno odzval.
Samostojen otrok je otrok, ki lahko brez sramu in strahu izrazi svoje občutke, predvsem strahove, negotovost in upor ter ima starše, ki njegove stiske vzamejo resno in mu omogočijo varno okolje tudi za izražanje bolj neprijetnih občutkov. To jim daje neskončne možnosti raziskovanja in idej za nove izzive, ki jih bodo reševali z veseljem in ponosom, ne pa z občutkom dolžnosti in zagrenjenosti.
