povzeto po Andreji Poljanec
Eden od razvojnih mejnikov je gotovo navajanje na čistočo. Za otroke in za starše je najbolje, če lahko navajanje na čistočo razumejo in tudi doživljajo kot naraven in praviloma neproblematičen prehod v otrokovem življenju.
Otrok je vsake nove sposobnosti, ki jo uspe razviti vedno vesel. Prepoznavanje potreb lastnega telesa in obvladovanje le tega (ostati suh) je zanj zagotovo vir veselja in ponosa. Otrok si predvsem želi, da ga starši sprejemajo in pokažejo, da ga imajo radi kljub spodrsljajem in ga zanje nikakor ne kregajo. Pomembno je, da so starši na svojega otroka čustveno uglašeni, saj bodo le tako pomagali preprečiti čim več neuspehov, kar pa je njihova prva naloga.
Naloga staršev je, da otroka zavarujemo pred tem, da bi mu »ušlo« pred ljudmi, ki bi se mu lahko posmehovali. Na splošno pa se tega najlažje nauči poleti, ko je lahko brez pleničk in sproščeno spremlja naravo svojega telesa. Ob neuspehih otrok nujno potrebuje močno oporo odraslih, ki ga umirijo in potolažijo.
S tem, ko se starši poskušajo vživeti v otrokovo doživljanje, ga varujejo pred osramočenostjo in strahom, ki lahko ohromijo sposobnost zavedanja telesa in hkrati kontrole izločanja. Starši se morajo zavedati, da se kontrola izločanja vzpostavi povsem naravno, vendar pri različnih starostih. Zato je njihova naloga, da ugotovijo zrelost otroka in ga v to obdobje spremijo čim bolj naravno.
