povzeto po Tomažu Erzarju
Pretirana zaščitniškost in vsiljivost s strani staršev se lahko v otroke seli v obliki tesnobe. Otroci tako izgubljajo občutek za kontrolo nad svojimi čutenji in tem, kaj zmorejo in česa ne. Otroško doživljanje starševske skrbi je zanj zelo obremenjujoče.
"Meni vedno spodleti, jaz sem vzrok za skrb, vsak hip mi lahko gre kaj narobe." Takšen otrok odraste v posameznika, ki išče oporo v ljudeh, ki ga najprej tolažijo, nato pa ponovno samo še dodatno skrbijo ter mu spodbujajo občutek nezaželenosti, neprimernosti, vsiljivosti.
Starši nehote puščajo otroka neopremljenega za soočanje z njegovimi, včasih tudi povsem nedolžnimi strahovi. Starši namreč s tem, ko otrok vstopa v svet, ki ga oni doživljajo kot nevarnega in nepredvidljivega, regulirajo svoj nemir, razloge pa iščejo pri otroku in si s tem pojasnjujejo svojo napetost. Otrok na ta način odrašča v ozračju, znotraj katerega mora vložiti veliko napora, da doseže stopnjo kontrole, ki bo najprej pomirila njegove starše.
Pomembno je razlikovati med funkcionalno, razvojno primerno in čustveno uravnoteženo stopnjo skrbi za otroka ter premočno ali prenizko stopnjo skrbi, ki kaže na nerazmejeni, medgeneracijski prenos starševske tesnobe na otroka. Bolj ko se učimo zavedanja svojih strahov, manj jih bomo nehote prenašali na otroka in mu omogočili bolj sproščeno odraščanje.
